Polonino povabilo na mini intervju za Modre novice je prispelo ravno na vrhuncu milne sezone - v sredini novembra. Seveda sem se povabila nadvse razveselila in ga z globoko hvaležnostjo sprejela, vendar, kot se za pravo "milno umetnico v gneči" spodobi, z odgovori odlašala do zadnjega trenutka.
Tako sem zadnjega novembrskega dne, obdana s snežinkami in toplino idilične avstrijske vasice, ob 23.00 uri legla v hotelsko posteljo.
Prepričana, da me po napornem dnevu izobraževanj in druženja s čudovitimi ljudmi iz vseh koncev sveta, čaka globok spanec. Nujno sem ga potrebovala. Saj je bil prihodnji dan - moj dan. Prav tisti, na katerem se bom prvič, s svojo podjetniško zgodbo, predstavila občinstvu. Številčnemu. Mednarodnemu.
Še zadnji mimohod po telefonu: vklop budilk, pregled korespondence in urnika za naslednji dan. Pa me ujame, popolnoma nepripravljeno, napisano z rdečo: rok za oddajo intervjuja je 30. 11. "O, madonca! Danes! Zdajle! Ena ura mi je ostala!" me je katapultiralo iz mehke, snežno bele postelje.
To, da imam na mobilnem telefonu strežnik elektronske pošte vklopljen samo enosmerno (sporočila lahko prejemam, pošiljati pa jih ne morem - super zadeva, ki ne moti delovnega procesa; vendar tudi super nadležna, ko odpotuješ nekam brez računalnika) je bil samo še dodaten razlog za vihar v moji glavi.
Po kratkem samoobtoževanju in nekaj krepkih, ki so mi zletele iz ust, sem racionalno pretehtala, da imam še dovolj časa, da ujamem rok in ne pustim na cedilu le sebe, temveč - še toliko bolj pomembno - ljudi, ki so mi dobrosrčno ponudili krasno priložnost, da svoje malo podjetje predstavim v priljubljenem lokalnem časniku.
Točno ob polni uri, tisti, ta okrogli, 0.00, sem končala.
Dobri, stari stric Google, ki je dosegljiv vedno in povsod, pa mi je omogočil, da sem odgovore lahko pravočasno tudi elektronsko dostavila. Sicer niso prišli lepo zapakirani, iz službenega maila, pa vendar so bili dostavljeni. #znajdise : )
In ker se vedno vse izide, te, draga bralka, lahko sedaj prijazno povabim k branju mini intervjuja z naslovom Žajfi: naravna mila z zlatom v katerem na kratko spregovorim o poteh našega družinskega podjetja in podrobneje predstavim moja čudovita, negovalna mila.
Iskren in srčen hvala pa izrekam dragi Poloni Štolfi, ki me je povabila k intervjuju ter uredništvu Modrih novic, za objavo.
lahko pobrskaš za čudovitimi idejami in ekskluzivnimi kolekcijami, ki polnijo poličke srčne trgovinice Zlata ptička, ki jo omenjam v intervjuju.
Na koncu pa hvala tudi tebi, da se te je Žajfi dotaknila vsaj toliko, da si ta zapis prebrala do konca.
Objem,
Žajfi Sara