Najšibkejša točka mojega poklica

Socialna omrežja redno zanemarjam in sedaj je pravi čas, da popravim vtis :) Te dni sem se, v soju sončnih žarkov, posvetila moji najšibkejši točki: fotkanju.

Naj se še tako trudim, mojim žajficam delam krivico prav vsakič, ko objavim fotko. Tudi to je eden od razlogov, da tako malo objavljam. In odločena, da to spremenim, sem se v tem tednu podala na lov za dobro fotografijo.

Postavitev scene

Vreme je bilo kot naročeno, da se v žajficah zasvetijo prav vsi lističi pravega zlata. Sredi domačega travnika sem postavljala scenografijo iz kupa drv, ki nikakor niso stala tako, kot sem si zamislila. Ampak jaz imam to! Saj sem vendar kraljica improvizacije. Malo podložim, podstavim s pladnjem, prislonim glineno vazo, še s klinčkom spnem in bi moralo držati. Samo naj prosim, res prooosim, ne zapiha veter!

V trenutku globoke koncentracije in vizualizacije popolne fotografije, me zmoti sosedova 3-letnica, ki kriči izza ograje: »soseda, kaj pa delaš?« Ammmm. »Sceno za fotografiranje žajfic?« Jo vprašam nazaj. Obrne se in odide. Razumem jo. Jaz bi tudi, ob pogledu na vso drvarnico, kup rastlinja, ki sem ga pridobila s skubljenjem domačih grmov in lončnikov ter letno-zimsko dekoracijo, ki podpira scenografijo.

Ampak se ne vdam. Imam natur materiale, najboljšo možno svetlobo, scena (za silo) stoji in točno taka je, kot si je nisem zamislila. Štima. Vse štima. Še žajfo rabim, da jo umestim v svoj skoraj-že-inženirski natur ambient.

Prima, tale poročna bo čudovita. Temne barve ozadja in nežna žajfica. Zmagovalna kombinacija. Jaz res imam to. Ma kaj imam to, sumim že na skriti talent, ki ga nisem uspela odkriti zgolj in samo zaradi pomanjkanja časa.

Zdaj je čas za popolno fotografijo

Sonce sije tako močno, da ne vidim ne ekrana, scene in ne žajfice. Ampak to je gotovo to! Temu profiji zagotovo rečejo popolna svetloba. Bom na pamet fotkala, sliko zajela bolj na široko, da jo potem v obdelavi še obrežem in osvežena galerija prečudovitih mil, ki jih nežno božajo sončni žarki, mi ne uide! »Nadaljuj s to vnemo, naredi 137 istih fotk, tudi če nič ne vidiš, ena bo zagotovo kul,« si rečem in zraven kar malo poplesujem od navdušenja in razsvetlenosti.

Po sedemindvajsetih sekundah mi zmanjka idej, s katerega kota bi še ujela svojo leseno-milnato inštalacijo in šibam v senco, da si ogledam, kaj mi je uspelo ujeti v objektiv. Prepričana, da mi bo največ časa vzel izbor najlepše.

Ja pa saj me hecaš!? Ali pa če bi dve dili skupaj zložila in vanju ponesreči zataknila listje, vmes pa bi, z zaprtimi očmi, nekam kihnila še žajfo. Še moj inženirski podvig ne pride do izraza. Fotkič! Sem vedela, da je ta novi popolnoma zanič. Grem po tastarega. To bo čisto druga pesem.