Najšibkejša točka mojega poklica

Socialna omrežja redno zanemarjam in sedaj je pravi čas, da popravim vtis :) Te dni sem se, v soju sončnih žarkov, posvetila moji najšibkejši točki: fotkanju.

Naj se še tako trudim, mojim žajficam delam krivico prav vsakič, ko objavim fotko. Tudi to je eden od razlogov, da tako malo objavljam. In odločena, da to spremenim, sem se v tem tednu podala na lov za dobro fotografijo.

Postavitev scene

Vreme je bilo kot naročeno, da se v žajficah zasvetijo prav vsi lističi pravega zlata. Sredi domačega travnika sem postavljala scenografijo iz kupa drv, ki nikakor niso stala tako, kot sem si zamislila. Ampak jaz imam to! Saj sem vendar kraljica improvizacije. Malo podložim, podstavim s pladnjem, prislonim glineno vazo, še s klinčkom spnem in bi moralo držati. Samo naj prosim, res prooosim, ne zapiha veter!

V trenutku globoke koncentracije in vizualizacije popolne fotografije, me zmoti sosedova 3-letnica, ki kriči izza ograje: »soseda, kaj pa delaš?« Ammmm. »Sceno za fotografiranje žajfic?« Jo vprašam nazaj. Obrne se in odide. Razumem jo. Jaz bi tudi, ob pogledu na vso drvarnico, kup rastlinja, ki sem ga pridobila s skubljenjem domačih grmov in lončnikov ter letno-zimsko dekoracijo, ki podpira scenografijo.

Ampak se ne vdam. Imam natur materiale, najboljšo možno svetlobo, scena (za silo) stoji in točno taka je, kot si je nisem zamislila. Štima. Vse štima. Še žajfo rabim, da jo umestim v svoj skoraj-že-inženirski natur ambient.

Prima, tale poročna bo čudovita. Temne barve ozadja in nežna žajfica. Zmagovalna kombinacija. Jaz res imam to. Ma kaj imam to, sumim že na skriti talent, ki ga nisem uspela odkriti zgolj in samo zaradi pomanjkanja časa.

Zdaj je čas za popolno fotografijo

Sonce sije tako močno, da ne vidim ne ekrana, scene in ne žajfice. Ampak to je gotovo to! Temu profiji zagotovo rečejo popolna svetloba. Bom na pamet fotkala, sliko zajela bolj na široko, da jo potem v obdelavi še obrežem in osvežena galerija prečudovitih mil, ki jih nežno božajo sončni žarki, mi ne uide! »Nadaljuj s to vnemo, naredi 137 istih fotk, tudi če nič ne vidiš, ena bo zagotovo kul,« si rečem in zraven kar malo poplesujem od navdušenja in razsvetlenosti.

Po sedemindvajsetih sekundah mi zmanjka idej, s katerega kota bi še ujela svojo leseno-milnato inštalacijo in šibam v senco, da si ogledam, kaj mi je uspelo ujeti v objektiv. Prepričana, da mi bo največ časa vzel izbor najlepše.

Ja pa saj me hecaš!? Ali pa če bi dve dili skupaj zložila in vanju ponesreči zataknila listje, vmes pa bi, z zaprtimi očmi, nekam kihnila še žajfo. Še moj inženirski podvig ne pride do izraza. Fotkič! Sem vedela, da je ta novi popolnoma zanič. Grem po tastarega. To bo čisto druga pesem.

Ammmm... Senca? Ja, senca! Nujno moram v senco. Tako bodo barve zažarele pa še žajfice se mi ne bodo stopile na soncu. No, ko ravno menjam lokacijo, si še tiho priznam, da deske niso bile najboljša izbira in raje poskusim s »podpornimi elementi« prejšnje scene. Grem v kozolček. Tam so barve svetlega lesa. Ta se bo tiho bohotil iz ozadja, milne umetnine pa bodo zažarele v vsem svojem sijaju.

Zdaj je pa res čas za popolno fotografijo

Tram-tram-okvir od vaze-lesena stena-tram. Kakšna geometrijska perfekcija. To je to! Še dobro da mi sonce sredi travnika ni skurilo kreativnega dela možganskih celic. Sem za hip podvomila vanj, ampak še ga imam. Sedaj sije v senci!

Boooriiing. Kaj če bi dodala plastične rože? Te se zdijo več kot idealna kombinacija z mojo natur sceno. Ampak potem ne bo več natur? Eh, ni panike. Vem kaj delam.

Ok, pojma nimam kaj delam. Listi! Kje so listi?! Stran s plastiko, gremo nazaj na natur. Komu so se sploh plastične rože zdele dobra ideja? So bile plastične rože že kdaj dobra ideja? Daj noooo, razmišljaj malooo.

Ko ti (žajfa) pade dol

Zdaj je čas, da si vzamem čas. Saj kar vre v meni. Najbrž bo kriva kombinacija sončne pripeke in kreativne vznesenosti, dodobra popoprana z zgražanjem nad do sedaj posnetimi fotografijami. In kar naenkrat se zavem. Sredi poldneva stojim na soncu, oblečena v popolno črnino, za piko na i pa se me oklepa volnen črn puli, ki kar kliče po sapici svežega zraka. Vse odložim in svoje telo osvobodim črnega primeža zimske kolekcije. Da mi katera od žajfic kam ne zgrmi, se odločim vse skupaj odložiti na prvo odlagalno površino, ki je bil v tem primeru štor za cepljenje drv. In kar naenkrat jo zagledam... nevsiljivo, preprosto postavitev, ki žajfici dovoljuje, da zažari. Brez inštalacij, gradbene mehanizacije, improviziranega gledališča in izvajanja joga položajev na račun dobre fotografije. Zamenjam še roza žajfico z rdečo (saj veš, zelena in rdeča sta super par) in... viola!

To je moja fotka dneva. Najbolje, da tu končam, ker bolje kot to, danes zagotovo ne bo šlo.

»Srečo si imela, Žajfi, srečo... da v svoji zagnanosti nisi uspela zaznati menjave letnega časa, ki se je zgodil med 9.00 in 13.00, kar te je, čisto po naključju, pripeljalo do vsaj ene solidne fotografije. Zdaj greš lahko nazaj v atelje delati tisto, kar obvladaš, jutri pa poskusiva ponovno« se pogovorim sama s sabo, si prikimam in celo popoldne še premlevam lekcije, ki mi jih je bilo dano spoznati danes.

---

Hvala, ker ostajaš z mano do konca tega zapisa.

Z njim sem ti, v prvi vrsti, želela polepšati dan, te nasmejati ob mojih karantenskih (kretenskih:) dogodivščinah, te spomniti, da vsega ne smemo jemati smrtno resno, hkrati pa tudi sebi dopovedati, da vse bo. Samo ne smemo prehitevati. Tako, kot se bom jaz nekega dne naučila ujeti meni popolno fotografijo in ugotovila, kako se popravi to nadležno črko č, ki je zvezda moje "naredi sam" spletne strani, tako tudi ti lahko zmoreš uresničiti kakšnega od svojih ciljev in želja. In pri tem nikar ne skopari, ok?

Vesela sem te tukaj in vesela bom vsakega tvojega iskrenega odziva, ideje, misli, omembe in pozdrava.

Objem,

tvoja Žajfi